Št. 13, 14. junij 2009, leto XXXV

14. 6. – 11. navadna nedelja: Ezk 17, 22 – 24 / Ps 92 / 2 Kor 5, 6 – 10 / Mr 4, 26 – 34
21. 6. – 12. navadna nedelja: Job 38, 1. 8 – 11 / Ps 107 / 2 Kor 5, 14 – 17 / Mr 4, 35 – 41
28. 6 – 13. navadna nedelja Mdr 1, 13 - 24 / Ps 30 / 2 Kor 8, 13 – 15 / Mr 5, 21 – 43

14. 6. – 11. navadna nedelja – telovska procesija

In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«
In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4, 26 – 34).

Ko z telovsko procesijo zaključujemo velikonočno dobo, nas Božja beseda lepo vrača k zelo običajni, a pomembni temi. Jezus nas poučuje, kako je z božjim kraljestvom – kako je z našo vero, kako je z življenjem po veri.

Prva zadeva, ki jo je treba pojasniti, je ravno vera, da bo tudi meni uspelo. Enostavno moramo tvegati in »posejati seme« - pustiti, da nas božja beseda nagovori in osvoji. Potem se obnašamo tako, kot se obnaša vernik. Vernik pač ne sprašuje, kako je to in kako je ono? On enostavno zaupa in opravlja svoj del naloge. Vse se prične počasi največkrat neopazno, kot bi nekaj zakopal v zemljo, ali stavil na najmanjšo možno zadevo. Na začetku je vse majhno in prikrito, potem pa je vsak dan vse večje in uspešneje. Prepustimo se tej začetniški romantiki.

V resnici pa smo le nekaj komolcev od pričetka, da lahko v vsej polnosti nadaljujemo to cerkveno leto, ki je zaznamovano kot 'leto mladih', leto 'apostola Pavla' pa leto priprave in izvedbe belokranjskega misijona in nato še leto priprave na evharistični kongres. Verjetno bi se našlo še kakšno posebno priporočilo. Na nas je, da lepo počasi potiho živimo svoj krščanski poklic in rastemo v veri, ki bo prej ali slej obrodila žlahten sad spreobrnjenja.

28.6. – 13. navadna nedelja – Jezus ozdravlja

Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti. ( Mr 5, 35 – 43).

Prejšnjo nedeljo smo prisluhnili Jezusu , ko nam je v dveh prispodobah hotel dopovedati, da se mu splača verjeti kljub temu, da se rezultati vere ne vidijo takoj. Danes pa smo priča dvema ozdravljenjema celo obuditve od mrtvih.

Pripoved o tem, je dramatična. Jezusa stiska množica ljudi. Tu pride povabilo, naj hiti ozdraviti Jairovo hčerko, ki je bil načelnik shodnice. On se takoj odzove, vendar ga zadrži nesrečna žena, ki že 12 let krvavi, kar jo je spravilo na rob preživetja. V veri se dotakne roba obleke in v hipu začuti spremembo na bolje. Tudi Jezus začuti dotik in išče nesrečnico. Ko jo najde se mu na kolenih zahvali. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« (Mr 5, 34). Vendar ga je pogovor z ozdravljeno ženo toliko zamudil, da je deklica umrla. Potem se je zgodilo kar je gori navedeno.

Življenje je pač vedno prepleteno z mnogimi dogodki. Bolj si zapomnimo težje, še zlasti bolezen in smrt. Jezus je dal lep pouk tako apostolom kakor nam, da se moramo držati njega, kar se nam ob njem ni treba prav nič bati. Njemu je treba zaupati, kakor bolna žene in tudi Jair, ki so ga hoteli odvrniti od Gospoda, 'češ, saj je že mrtva'. Jezus pa: »Ne boj se, samó veruj!« Ta stavek vedno velja tudi nam: NE BOJMO SE, SAMO VERJMO!

Nikoli in nikdar se ne bojmo nadlegovati Gospoda. Ravno nasprotno. On si vedno želi našega 'drenjanja' okrog njega in še bolj, da se ga dotikamo – oblegamo z vsemogočimi prošnjami. Tudi zahvale je vesel še posebej tiste v naprej. Še se ni slišalo, da bi komu kaj 'ostal dolžan.'

Kako naj zaključim? Jairju so pomagali, ona žena pa je bila sama. Tudi sedaj je veliko bolnih in drugače preskušanih, ki nimajo nikogar, ki bi jih pospremil do Gospoda. Romanje bolnikov na Brezje je tako preskušena prireditev, ki je ohrabrila že tisoče trpečih. Pridružite se romarjem – zdravi pa pomagajte bolnim. Predvsem pa ne zganjajmo histerije in ne kličimo Gospoda na odgovornost, če se je dotaknil koga izmed vaših, ali celo vas. Raje ga vprašajmo: Kako naprej v novih okoliščinah?

Veroučna stran: Hura počitnice! Hura konec devetletke!

Ob zaključku veroučnega leta in zaključku devetletnega verouka za nekaj učencev me oblegajo različne misli in občutki. Leto je bilo predvsem v drugi tretjini zelo naporno. Vse je kazalo na veliko brezbrižnost brez smisla za kakršnokoli sodelovanje. To me je zelo skrbelo. Potem sem z pomočjo ene zavzete MAME le nekako dobil priložnost birmancem vsaj nekaj dopovedati. Tudi prvoobhajanci so se umirili, ko sem odstranil prvi in drugi razred.

Birmo in prvo sveto obhajilo smo tako pričakali v relativno mirnem vzdušju. Tudi devet dnevnica pred birmo in tri dnevnica pred obhajilom sta lepo potekli in prispevali k zares lepo doživeti birmi in prvem svetem obhajilu.

Izkazalo se je, da župnik sam enostavno ne zadošča. Starši so ne pogrešljivi, ker so oni prvi vzgojitelji in pričevalci za vero pa tudi odgovorno življenje. Izkazalo se je tudi, da mnogi znajo lepo brati, peti in okrasiti cerkev. Vse to so darovi in pravice laikov, ki ste povabljeni, da stopite v službo župnije tudi ob drugih prilikah in ne samo, ko gre za 'mojega otroka ali našo sv. mašo'. Vsi smo si bratje in sestre pa tudi vse sv. maše so namenjene vsem. Ne bodimo ozki in sebični, še manj pa lahkomiselni, kakor da se to mene me tiče. Torej prav vsi lepo povabljeni k sodelovanju na tistem področju, kjer lahko kaj pripomoreš k lepšemu bogoslužju in vzdušju na sploh.

DRAGI STARŠI!

Lepo je, da ste skrbni in marljivi, da se trudite pridobiti čim več dobrin in otrokom poskrbeti za varnejšo prihodnost. Res lepo in vsa čast vašim naporom. Kljub temu pa vas moram opozoriti na neizpodbitno dejstvo, DA SO OTROCI VAŠE IN NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO. Svetovna kriza nas opozarja na marsikaj, kar je bilo zgrešeno zaradi prevelikega pohlepa po zemeljskih dobrinah. Ne ostanimo zaslepljeni, ampak se resnično zavzemimo za teh nekaj mladih, kar jih še premoremo. Mladi so edino naše upanje in garancija, da bodo župnija in dolina preživela. Nič ne prepuščajmo naključju. Po 'naključju' premnogi mladi zabredejo na kriva pota in se izgubijo. Za vsakega je neprecenljiva škoda. Pri nas bi bila še toliko večja, ker nas je tako malo.

Otroci so pač otroci in pripravljeni sprejeti neko ponudbo. Na nas – na Vas, dragi starši je, da jim pomagamo izbrati naj boljše. Žal imam ob delu v skupnosti Tav veliko osebnih zgodb, ki so klavrno obvisele med življenjem in smrtjo. V treh letih se je pri nas zvrstilo veliko iskalcev pomoči, a le nekateri bodo z veliko truda in odrekanja uspeli. Ne zamudite priložnosti, ki Vam je ponujena, da svoje otroke opremite z tisto človeško preudarnostjo, ki jih bo obvarovala na življenjski poti, ki jo bodo morali končno prehoditi sami. Sedaj so še v vaših rokah in v vaši zaščiti. V jeseni pa bo jih nekaj krenilo v srednje šole in beli svet.

Pripravite jim dobro popotnico in ne pozabite na angela varuha, mamo Marijo in troedinega Boga. Vera je gotovo tista trdna in garancija, ki jim bo v pomoč, ko bodo sami v krutem svetu, ki se lažno kaže v ljubeznivi podobi. Ob taki priliki se spomnim mame, ki so ji vzeli otroke in dali v zavode. Dejala je: »Izročila sem jih Mariji, naj jih ona varuje«. Rezultat – dva duhovnika in redovnica. Marija je dobra mama.

Spored sv. maš in bogoslužja

21. 6. 12.00 Vidovo Žegnanje: Če se spomnimo malo nazaj je bilo Vidovo žegnanje na god sv. Alojzija leta 1997, ko je ravno nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil obnovljeno zunanjost cerkve in križev pot. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Na nas pa je, da se † nadškofa z hvaležnostjo spomnimo in se mu toplo priporočimo, da bi v Lazih čim prej zapihal veter mladosti in to lepo vas pomladil…

5. 7. 12.00 Spojni Log Petrovo žegnanje: lepo vabljeni v Spodnji Log. Tudi v tu si želimo, da bi se v vasi življenje pomladilo. Pridite molimo in se zahvalimo za sveto Pavlovo leto.

Čeplje – nedeljske sv. ob 8. 30: na željo obiskovalcev bodo nedeljske maše ob 8. 30 namesto ob 11. 30. lepo prosim, da to upoštevate in se maše radi udeležujete.

20. 6. 7.00 Romanje bolnikov in invalidov na Brezje: Vem, da mnogi že težko čakate prilike, da poromate k naši Mariji Pomagaj. V kombiju je 8 mest. Prijavite se Tonetu, ker bom jaz romal drugam. Najbolje je, da krenete ob 7.00 iz Trga preko Radencev, Prelesja Dola Predgrada Čepelj… če zmanjka prostora v Kombiju, lahko še kdo gre z osebnim, ker za avtobus zmeraj zmanjka vsaj 1/3 potnikov. Tisti, ki ne morete na tako dolgo pot pa si nastavite na Radio Ognjišče in boste vsaj v duhu z ostalimi romarji iz vse Slovenije.

V juniju skrbi za cvetje v farni cerkvi Paka in Kovača vas.