Št. 15, 12. julij. 2009, leto XXXV

12. 7. – 15. navadna nedelja: Am 7, 12 – 15 / Ps 85 / Ef 1, 3 – 14 / Mr 6, 7 – 13
19. 7. – 16. navadna nedelja: Jer 23, 1 – 6 / Ps 23 / Ef 2, 13 – 18 / Mr 6, 30 – 34
26. 7. – 17. navadna nedelja: 2 Kr 4, 42 – 44 / Ps 145 / Ef 4, 1 – 6 / Jn 6, 1 – 5

12. 7. – 15. navadna nedelja – Jezus pošlje apostole na prakso

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali. (Mr 6, 7 – 13).

Jezus je zbral 12 apostolov, ki so bili vedno z njim in okrog 72 učencev, ki so ga tudi skoraj vedno spremljali, kamor koli je šel. Enkrat pa jih je poslal same apostole po dva in dva v bližnje kraje, da se malo preskusijo v oznanjevanju. Verjetno se je to še ponovilo in je vsaj nekaj drugih učencev šlo z raven apostolov na 'teren'. To je bilo posebno doživetje, ko so lahko sami oznanjali božje kraljestvo in celo izganjali hude duhove ter koga ozdravili.

Značilno je tudi, da jim je naročil, naj nič ne jemljejo s seboj, niti naj razen hrane in prenočišča nič ne računajo za svoje 'storitve'.

Učenci so bili ob Jezusu varni, celo v razburkanem morju. Sedaj pa morajo na pot po dva in dva ter prevzeti vso odgovornost za svoje početje. To pomeni, da je Jezus tvegal tudi kakšno nerodnost. Kot vemo, se je vse dobro končalo, saj so ob vrnitvi navdušeno poročali, kako jim je dobro šlo. Celo demoni so jim bili pokorni.

Kot bogoslovec sem vsako leto tudi sam šel na razne župnije in tam skušal kaj postoriti za rast božjega kraljestva, zlasti za duhovne poklice. Sedaj kot župnik lahko ugotavljam, da je božja milost in podpora tam, kjer se dela s srcem in 'tvega' – zaupa v božje varstvi ter podporo. V letu duhovništva nam gre za poživitev zaupanja in podporo vernikov našemu delu za rast božjega kraljestva na zemlji.

19. 7. – 16. navadna nedelja – pomnožitev kruha

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6, 1 – 15).

Kot smo omenili na prvi strani, je Jezusa vedno spremljalo 12. apostolov, večinoma 72 učencev. Z njimi je potoval od kraja do kraja. Kamor so prišli, se je običajno kmalu zbrala velika množica. Tako se je zgodilo, da se je množica pričela nabirati že med potovanjem. Zlasti so ga čakali, ko se je prepeljal s čolni na drugo stran morja. Takrat se je ustavil in pričel mnogo kaj učiti, čas pa je tekel in noč je bila blizu, lakota pa v trebuhu. To je zaskrbelo apostole, da so ga priganjali naj neha. (kolikokrat bi kdo rad rekel, naj župnik neha pridigati…) 'On pa: dajte jim vi jesti'.

Pod vidikom leta duhovništva nam ta Jezusova poteza postaja še bolj očitna. Človek s svojo lastno skrbjo in močjo postane skrajno omejen. Apostoli niso imeli toliko denarja niti trgovine, kje bi kupili hrane za 5000 ljudi. Te razmere so bile zrele za velik čudež – za senzacijo. Kljub temu v Cerkvi ne gre za senzacijo, ampak za vero ter zaupanje v božjo previdnost.

Ljudje smo preveč 'poučeni' o Cerkvi, kot bogati in grabežljivi, kar seveda še zdaleč ni res. Tudi ob tem čudežu so ljudje sklepali, da bi bil Jezus dober kralj, ker bi bili materialno preskrbljeni. Zato se jim je skril. Pozneje pa jim je dejal, naj delajo za jed, ki ne mine.

Cerkev je resnično bogata, ker po njej prihaja k nam sam Jezus Kristus s svojim bogastvom. Z hrano za našo dušo in duha. Vidni nosilec te njene dejavnosti pa je duhovnik, ki deluje na terenu , kamor ga pošilja škof. Žal se moramo duhov¬ni¬ki veliko ukvarjati tudi z materialnimi zadevami, kar pa nikakor ni naša glavna naloga niti skrb. Naše glavno opravilo je zbirati občestvo vernikov k bogoslužju, ga učiti in mu deliti svete zakramente. Tu se v resnici vedno godijo pravi in veliki čudeži…

3. 7. je v Šentjerneju umrla je Pepca Bevc - dolgoletna farovška kuharica

Na grobu je spregovorila ga. Katica.

»V imenu župnije Stari trg ob Kolpi bi se Vam rada zahvalila za vse kar ste dobrega storila za naše župnike g. Martina Goršeta, g. Janeza Kebeta, g. Lojzeta Rajka in g. Jožeta Pavlakoviča, za naše župnije Stari trg, Spodnji Log in Nemško Loko ter predvsem za naše vernike.

K nam ste prišla kot mlado dekle župnikom z g. Martinom 15. 4. davnega leta. 1947. Z njim ste se lotili vseh vidnih ter predvsem skritih opravil v župniji do avgusta 1983. Vemo, kako so bila ta leta težka in za ljudi v župnišču še bolj pod drobnogledom. No Vi ste s svojo značilno pridnostjo, vztrajnostjo, odločnostjo in potrpežljivostjo pa tudi skromnostjo postala pojem poljanske doline.

Ponovno ste prišli k nam poleti 1993 do februarja 1995, vendar so bile takrat razmere že bistveno drugačne in vaše moči dokaj opešane. Tudi v tem obdobju ste pokazali izjemno voljo storiti neka dobrega za župnika, župnijo in bližnjega.

Za vse smo Vam iz srca hvaležni.

Žal nam je, ker se nam ni uresničila želja, da bi nas sedaj še enkrat obiskali, ko se je v župnišču marsikaj temeljito spreminja s pomočjo skupnosti Tav.

Iskrena hvala! Bog Vam povrni! Oprostite nam, ker Vam nismo bili sproti hvaležni za vsako samo po sebi umevno malenkost, ki pa je Vas stala truda in moči! Molite za nas!«

Pogreba se nas je kar nekaj udeležilo, kar se je lepo zdelo domačim in tudi župniku. Takih predanih župnijskih gospodinj je čedalje manj. Zato jo ohranimo v lepem spominu in še kaj zanjo molimo. Do sedaj sem dobil za 3 sv. maše, verjetno bi še kdo bil na ta način hvaležen.

Veroučna stran: Kako se naj lotimo krize?

Gospodarska kriza je čedalje bolj kruta in negotovost je vse bolj realna. Tudi vreme nas opozarja, da je ekologija še bolj pereča in posledice bodo veliko stale. Država se sicer ukvarja z krizo, žal pa gre vse zelo počasi in na stari način, kar je do tega v resnici pripeljalo.

Zato želi Cerkev prispevati svoj delež. Papež je opozoril, da je vzrok vsemu predvsem kriza vrednot. Liberalni kapitalizem, kaj šele katerikoli totaliralizem, se na vrednote kaj dosti ne ozirajo. Pričelo se je ravno takrat, ko je človek z močjo odločanja prezrl ljubezen do bližnjega in se nenasitno pognal v lov na dobiček. Prekomerno izkoriščanje naravnih virov, je okolje tako zmaličilo, da se sedaj 'zdravi' in deluje precej neobičajno in grobo. Zaradi učinkovitosti in cenenosti transporta, se proizvodnja seli k revnim narodom, ki morajo delati za drobiž in hkrati jemljejo delo razvitejšim. Da bi se več prodalo, se je posojalo brez kritja. Sedaj se vse ustavlja…

Torej se zdravljenje v resnici prične z priznanjem grehov – napak oziroma krivic do bližnjega in do stvarstva. Tisto, kar ni tvoje in nisi prislužil, ne smeš potrošiti. S pokojno Pepco sem preživel nekaj čez leto in občutil njeno prirojeno skromnost, pridnost ter odgovornost. Bog nam je zaupal vse kar je na zemlji, da s tem dobro gospodarimo. Gospodarstvo pa ima tudi veliko mej, ki jih ne gre kršiti. Torej raje pridelati več in potrošiti čim manj, da lahko kaj prodam, podarim, ali shranim za težke čase...

Spored sv. maš in bogoslužja

25. 7. 20.00 Kovača vas praznovanje goda sv ANE: V naši župniji se 3 x zgodi, da imajo dve podružnici isti teden žegnanje, kar je potem težavno za praznično sv. mašo. Tako je naneslo, da bo tudi Anino, kot Antonovo žegnanje na soboto. Lepo vabim vse Ane in njih sorodnike, da se godovne sv. maše z veseljem udeležite!

Radenci le dočakali zvonjenje in klopi: Končno je zvonjenje dokončano in klopi bodo do žegnanja dokončane. Tako je naneslo, da sta ta dva velika dela bila opravljena v enem letu. Za povrh je še mojster peter pobelil ladjo. Zvonjenje je stalo skoraj 6.000 €. Material za klopi okrog 1.000 €, koliko je stalo delo in beljenje, me še ni nihče vprašal niti ne mislim za svoje delo izstavljati računa. Pri delu sta mi pridno pomagala fanta iz skupnosti Tav. Zvonjenje je plačano in 20m3 smrekovine je dala agrarna skupnost, ostalo bomo nekako 'nastregli'. Lepo bi bilo, da bi se v ofru čim bolj izkazali. Ravno tako bi bilo lepo, če bi za skupnost Tav vedel še kdo, kot Anka in družina Grenc iz Dolnjih Radenc.
Na prošnjo gasilcev in krajanov sem žegnanje dal na nedeljo 26.7., kot je stara tradicija, čeprav sem želel na sv. Ano imeti sv. mašo na Kovači vasi. Upam, da boste tudi Vi razumeli potrebe župnije in naše Karitas.

26. 7. Krištofova nedelja: Na to nedeljo se vozniki in potniki zahvaljujemo za srečno vožnjo in darujemo v sklad MIVA za nabavo ter vzdrževanje vozil naših misijonarjev. Tudi letos jih veliko prosi in upa, da po naši širini pridejo na vrsto.

V juliju skrbi za cvetje v farni cerkvi Predgrad in Jelenja vas.