Št. 18, 23. avgust 2009, leto XXXV

23. 8. – 21. navadna nedelja: Joz 24, 1-2a. 15 – 17 / Ps 34 Ef 5, 21 – 32 / Jn 6, 60 – 69
30. 8. – 22. navadna nedelja: 5 Mz 4, 1 – 8 / Ps 15 / Jak 1, 17 – 22 / Mr 7, 1 – 23
6. 9. – 23. navadna angelska ned. Iz 35, 4 – 7a / Ps 146 / Jak 2, 1 – 5 / Mr 7, 31 – 37

23. 8. – 21. navadna nedelja

Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« (Jn 6, 60 – 69).

Jezusova dokaj dolga in zelo konkretna kateheza o evharistiji se zaključi z tem dramatičnim razpletom, ko veliko učencev odide. Ostanejo tako rekoč samo apostoli, ki nimajo kam, ker oni resnično vedo, da samo on govori besede večnega življenja. To pomeni, da bi bila vsaka druga varianta bistveno slabša, ker bi zapustili pot, ki najbolj gotovo vodi v večno življenje.

Prav ta epilog tako pomembne kateheze je vedno aktualen. Tudi mi smo danes vprašani, če ga morda nameravamo zapustiti. Verjetno bo kdo zabrundal, da sem malo čuden, ker tako sprašujem. Sprašuje Jezus in pričakuje, da se vendar odločimo iti za njim do konca, ali se pustim svetovanju hudobnega duha, ki nam prigovarja, da je tako stanje kar primerno. Toda Jezus nas ne pusti ostati v stanju 'qvo'. Moramo se odločati in z dejanji potrjevati svojo trdno odločenost iti za njim, kar po domače pomeni: redna molitev, redni zakramenti in sprejeti vse moralne ter etične vrednote. To pa niti ni tako majhen zalogaj. Hvala Bogu, da je pred nami dekanijski misijon, ko bomo lahko skoraj 9 mesecev »žvečili« to in podobna aktualna, verska in konkretna vprašanja. Lepo prosim pomnožimo molitev za svetost duhovnikov in uspeh misijona. Gre za našo srečno večnost.

30. 8. – 22. navadna nedelja

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« (Mr 7, 1 – 8).

Zopet smo prešli k evangelistu Marku, ki poroča o farizejskem nasprotovanju njegovemu nauku. Kar naprej so nanj prežali in iskali prilike, kako bi ga ujeli v besedi, ali v neprimernem ravnanju. Tokrat so mu očitali obredno umivanje. (Kaj bi šele počeli, če bi vedeli za HASAP). Najprej se moramo zavedati, da v tistih krajih še bolj pa tistih časih ni bilo na vsakem koraku primerne vode. Zato so preprosti ljudje z vodo verjetno še kako varčevali. Oni pa takoj po njem. Seveda je šlo za stalno polemiko, kako bi mu dokazali, da njegovih besed ni potrebno jemati resno, ker se itak ne drži utečenih pravil in ritualov. Prezrli pa so, da je Jezus Mesija, ki je bil ob krstu maziljen s Svetim Duhom in ima vsa potrebna pooblastila iz nebes, če že niso iz čudežev mogli ugotoviti, da je v resnici sam Bog prišel na svet.

S tem so si sami zapirali pot do odrešenja. Zanašali so se na svojo tradicijo in nekatera pravila. Seveda so druga predvsem moralna pravila elegantno obšli in tako med preprostimi ljudmi delali navidezen vtis pobožnih ter vernih ljudi. Niso pa mogli prepričati Jezusa. On jim je naravnost povedal, da zastonj čistijo posode od zunaj, ko pa znotraj zaudarja po prevarah, lažeh in vsem drugem sprijenem pa lepo zakritem življenjem.

Ko so ga učenci spraševali kako je s tem, je tudi njim pribil: »Tako? Tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj, ker ne gre v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči v greznico?« S tem je razglasil vse jedi za čiste«. (Mr 7, 18 – 19). Torej se lepo potrudimo in redno sledimo Jezusovi besedi ter zlasti po njej živimo. Cerkveno učiteljstvo s papežem in škofi na čelu vedno opozarja, da je treba vzeti verski nauk v celoti. Sveto pismo še toliko bolj. Če vzamemo samo nekatere stavke, ali ozka pravila, lahko kaj hitro pridemo v skušnjavo, da bi ubrali bližnjico in seveda zgrešili končni cilj večno srečo v nebesih. Farizeji so tako ravnali. Iz mnogih pravil so izbrali samo nekaj na videz zelo pomembnih pravil, ki so bila na zunaj dobro vidna. Tisto notranje plemenito ravnanje, ko daš prednost drugemu in pomagaš slabotnemu ter daš samega sebe v službo bližnjemu, vse to pa opraviš po pravilu: »Naj ne ve levica, kaj dela desnica!« Farizeji tega niso zmožni. Zmožni pa so pravi kristjani, na primer Janez Marija Vijanej, Mati Tereza, Janez Pavel II. Tudi med živečimi sedaj se bi dalo najti veliko skromnih duš, ko so po svojem delu velike. Hvala Bogu za vsakega tega malega!

Skratka, kristjan ne sme nikoli zapasti v farizejsko logiko. Oni so se imeli za nekaj več. Trudili so se biti nad drugimi, kar je bilo imenitno, hkrati pa dosti lažje, kot sprejeti Jezusovo pravilo: »Kdor hoče biti velik, bodi vsem strežnik«. »Kdor hoče hoditi za menoj, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj«….

Kljub temu pa je lepo biti kristjan. Res se moramo večkrat do dobra oznojiti, kljub temu pa ne ostanemo nikoli sami in prepuščeni samemu sebi. V aktivnem krščanskem življenju je Jezus vedno z nami. Pri sv. maši zlasti nedeljski pa se nam daje v hrano in pijačo.

Veroučna stran: Misijon pred vrati.

Kar nekaj časa se pripravljamo na naš dekanijski misijon, sedaj se ja ta čas priprave skrajšal na tri tedne. Kako jih preživeti? Predvsem brez panike. Lepo mirno nadaljujmo običajno versko prakso. Ne pozabimo moliti za uspeh misijona. Hkrati pa skušajmo ugotavljati, kaj je v mojem in našem življenju sumljive vrednosti, da bi bilo potrebno vsaj malo ali bistveno popraviti.

Ko je Jezus odrasel in bil pred pričetkom javnega delovanja, je Bog poslal Janeza, ki je v puščavi oznanjal in krščeval. Opominjal je navzoče in jim tudi nudil pomoč krst za spreobrnjenje. To je tudi program misijona. Najprej gre za sistematični pouk – ponovitev in dopolnitev verskega znanja, dobra spoved, vreden prejem sv. obhajila in nato delo pod vodstvom našega pravila »Ljubi Boga in bližnjega kot samega sebe!«

Kdaj se bo misijon pričel?

V soboto 12. 09. 2009 ob 9.00 pri Treh farah v župniji Metlika. Zbrali se bomo ob našem škofu Andreju z vsaj nekaterimi misijonarjih z namenom, da izprosimo vsaj nekaj duhovnih poklicev. Ta dan bo škofijski dan molitve za duhovne poklice. Torej pridejo duhovniki in verniki iz vse škofije. V letu duhovništva je to gotovo idealen dan za pričetek tako velikega projekta.

Do kdaj pa bo trajal?

Ljudski misijoni sicer trajajo običajno 10 dni. Naš dekanijski pa bo tokrat trajal vse do 13. 6. in se zaključil na evharističnem kongresu. Seveda bo verjetno še kakšen zaključek tudi v dekaniji. Vendar moramo najprej poskrbeti, da se srečno in zavzeto prične.

Še enkrat poudarjam: molimo v ta namen, pogovarjajmo se o misijonu, duhovništvu in evharistiji. Zlasti pa se vsega skupaj iskreno veselimo ter nestrpno pričakujmo. Žal je toliko potreb po duhovnikih, redovnikih in misijonarjih. V župniji je velika verska mlačnost. Večina krajanov polaga bistvo svojih skrbi in moči predvsem na materialne dobrine, duša pa tolče lakoto. Tudi večina bolj aktivnih ima hladen odnos do evharističnega Jezusa v naših šestih tabernakljih. Ko pred mašo izpostavimo, je tako žalostno videti, kako se pred vratih čaka, da končamo z rožnim vencem. Če pa že vstopijo, je to brez pokleka… Veliko se imamo naučiti v odnosu do Jezusa, ki nas čaka, da bi nas poslušal, da bi ga poslušali, da bi nas obdaril, da bi se mu zahvalili…

»LE ENO JE POTREBNO!«

Spored sv. maš in bogoslužja

Lepa gesta: Zadnjič sem poročal, kako nas je obdaril izseljenec in ZDA. Tudi v Radencih se počasi premika. Za klopi in zvonjenje darujejo posamezniki in družine. Do sedaj se je tako nabralo 450 €. Lepo bi bilo, da bi jih tudi drugi posnemali. Mislim, da ne zamerite, ker ne pišem imen. Jezus je rekel, naj ne trobimo pred seboj, ko dajemo v dobrodelne namene. Lahko pa o tem poročam na sejah ŽPS. Prva bo 11. 9. po večerni maši. Kamor ste lepo vabljeni.
Prav tako je lepa gesta, če kaj župniku daste za bero in za Oznanila, ali za Karitas.

12. 9. 9.00 Tri fare škofijski molitveni dan za duhovne poklice in pričetek misijona: V letu duhovništva je molitveni dan eno najvažnejših opravil, ki se bo zgodilo to jesen na škofijski ravni. Pričetek dekanijskega misijona pa je itak tako pomemben, da ni treba posebej sedaj razlagati. Oboje bo združeno na en dan pri Treh farah. Seveda pride tudi škof Andrej. Prijavite se čim prej, da se vem dogovoriti za avtobus. Sploh pa čim več molite za oboje.
Naša karitativna dejavnost: Kristjan mora vedno misliti tudi na bližnjega pa tudi na daljnega ki se je znajdel v stiski. V Predgradu skoraj vsak teden dobim vrečko plastičnih zamaškov, ki jih zbirajo v trgovini. Verjetno bi se kje kaj našlo in zbrano oddalo župniku, da odpelje v Šentrupert, kjer salezijanci zbrano prodajo in porabijo za nakup invalidskih vozičkov. Letos se zbira za mladega invalida brez noge.

V avgustu skrbijo za cvetje v farni cerkvi Dol in Prelesje v septembru pa Zagozdac in Podgori, ki sem jih prej izpustil (oprostite).