Št. 18, 24. agust 2008, leto XXXIV

24. 8. – 21 navadna nedelja: Iz 22, 19 – 23 / Ps 138 / Rim 11, 33 – 36 / Mt 16, 13 – 20
7. 9. – 23 navadna nedelja: Ezk 33, 7 – 9 / Ps 95 / Rim 13, 8n – 10 / Mt 18, 15 – 20
14. 9. – Povišanje sv. Križa: 4. Mz 21, 4 – 9 / Ps 78 / Flp 2, 6 – 11 / Jn 3, 13 – 17

24. 8 – 21. navadna nedelja – kdo je Sin človekov?

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija (Mt 16, 13 – 20).

Ko so učenci doživeli toliko lepih trenutkov z Jezusom, jih je naenkrat preizkusil, koliko so tega tudi doumeli. Vpraša jih za mnenje ljudi in nato kaj si oni mislijo o njem. Peter se je res izkazal, ko je zadel v polno: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« To je bil resnično odgovor, ki ga je Jezus že dolgo želel slišati. Da je tako pričuje pojasnilo: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« Naša vera je predvsem milost. Jezus Petra blagruje. Tudi mi moramo biti Bogu hvaležni za vero. Seveda je treba to vero pravilno kazati in živeti. Ne gre, da bi se hvalili kakor tisti farizej, ki se je razkazoval pred oltarjem, medtem ko se je cestninar tolkel po prsih in stokal, naj se ga Bog usmili. Naša hvaležnost Bogu je predvsem ponižnost in karitativnost. Če sem se dokopal do spoznanja, da je Jezus pravi bog in naš ljubeznivi odrešenik, se ne bom bal tvegati in v moči svoje vere storiti kaj več, kot je nujno. Če mi bo Bog povrnil tudi žlico hladne vode, ki sem jo dal revežu, koliko bolj mi bo povrnil, če redno dajem za potrebe cerkve in njenih ustanov dobršen del svojega zaslužka… »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«!

31. 8 . – 22. navadna nedelja

Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu (Mt 16, 21 – 27).

Malo težko razumemo ta nenadni preobrat. Že to, da prične Jezus takoj govoriti o svojem trpljenju, kaj šele, da Petra tako grobo zavrne. S tem hoče jasno in glasno opozoriti, da mora biti vera vedno na prvem mestu in daleč pred vsem drugim. Apostolom bi bilo lepo uživati ob Jezusovi slavi. Kamor je prišel, je naredil nekaj novega. To bi jih lahko preveč uspavalo, zato so se morali soočiti z kruto resničnostjo. Jezus nas bo odrešil z najkrutejšem mučenjem in s svojo krvjo, ki bo jo prelil za nas na križu. Ko ga je Peter čisto po človeško nekako hotel obvarovati vsega tega, ga je tako strogo zavrnil: »Poberi se! Za menoj, satan!« To je opomin vsem nam, da moramo Jezusu vedno in povsem zaupati.

Večkrat mi kdo skuša 'zabiti v glavo', da se naj malo pazim in izogibam preve¬likim naporom, ker sem že star in na zmorem toliko, kot prej. Žal je res tako, da zmorem vse manj, vendar stoji beseda Svetega pismo, da se še nismo do krvi potrudili za ras božjega kraljestva… in Gregorčič dostavlja: ne kar veleva mu stan, ampak kar zmore storiti je mož dolžan! To navajam po spominu, za to mi ne zameriti, če ni točno.

V Svetem pismu tudi stoji, da Božje kraljestvo trpi silo in le slini ga otemajo. Pavel zatrjuje, da vse premore v njem, ki mu daje moč. Potem našteva, kaj se godi prvi Cerkvi, ki pa kljub temu napreduje.

Naj povzamem: potrudimo se, da dosežemo stopnjo Petrove veroizpovedi. Potem se ne bojmo dati vse od sebe, da bi to vero obdržali do tistega trenutka, ko bo treba dati Bogu odgovor o svojem početju na tem svetu. Spomnimo se na priliko o talentih. Krščanska vera je zelo veliko talentov, ki jih lahko še v nedogled pomno¬žimo, ali pa iz nemarnosti in lenobe zapravimo. Torej pridno kupčujmo, dokler je še dan in dokler ne pride božji obračun z povračilom vred. Danes Jezus blagruje Petra, ker je tako lepo izpovedal vero. Takrat, ko pa bomo poklicani mi imamo dokaj možnosti biti pohvaljeni in obdarjeni mi. Ne dopustimo, da bi bili ošpotani in za vedno zavrženi.

Veroučna stran

Leto družine se izteka in se bo nadaljevalo v letu mladih.

Tu ni težko najti povezave, saj mladi izhajajo iz družine. Kako smo preživeli to posebno leto, je sedaj težko v celoti zaobjeti. Jaz si lahko pred vsemi priznam, da sem se po svojih skromnih močeh trudil in vsaj občasno tudi kaj povedal ter skušal pomagati. Kar se tiče verouka, je bilo s strani staršev tako malo sodelovanja, da še nikoli tako. Pohvalno je, da se je zgodilo nekaj porok in doživljamo kar lepo število rojstev. Če sem tu kaj pomagal s svojimi spodbudami, mi je toplo pri srcu. Lepo prosim, ne nehajmo moliti za družine in njihov naraščaj.

LETO MLADIH se bo pričelo s septembrom. PREGOVOR PRAVI, DA NA MLADIH SVET STOJI. Torej se splača potruditi, da mladi dobijo dobre osnove ter izhodišča za start v prihodnost, ko jim bomo počasi morali prepustiti najvišje odgovornosti. Čeprav se nam to zdi še tako neverjetno, se bo prej, ali slej zgodilo. Sedaj si vzgajamo tiste, ki bodo potem prevzeli naše premoženje in s tem skrb za nas.

Liberalistična zamisel, da se človek lahko sam odloči za evtanazijo – blago 'humano' smrt, je pač na pohodu in verjetno ne bo treba dolgo čakati, da v kaki 'kontrolirani' obliki pride k nam. Statistike pričujejo, da na Nizozemskem, kjer je to že uzakonjeno, največ ljudi 'želi' umreti konec pomladi. Vse nekako diši, da se bolj odločajo svojci, da bi potem lažje odpotovali v južne kraje na dopust.

Pošteno je na pričetku pogledati bolj optimistično. Če se starši imajo radi, imajo radi tudi svoje številne otroke. Zanje bi storili prav vse. Komaj čakajo, da otroci malo odrastejo. Potem jim z veseljem prepuščajo odgovornosti in naloge. To je naraven potek življenja.

Ravno to je želja in cilj tega pastoralnega leta, da bi se družine čim bolj zavedle svojega poslanstva. Tako bi bile zmožne mlade usposobiti in obdariti za v boj za 'preživetje'. Cerkev tukaj želi aktivno pomagati. Tako odgovorno poučuje otroke pri rednem osnovnošolskem verouku in nato tudi pri mladinskih srečanji ter predavanjih za študente in odrasle. Seveda pa je treba vse skupaj povezovati z rednim bogoslužjem in molitvijo. Tako bomo v tem letu v bistvu nadaljevali tisto, kar smo pričeli v letu družine z poudarkom na mladih. Za mlade pa predvsem redno molimo in jim na ta način odpirajmo vrelce milosti.

Obvestila:

Z veroukom bomo pričeli po 15. 9. da se prej uskladi šolski urnik.

200 let župnišča 18.10. ob 10.00: Praznovanje bomo povezali s srečanjem staršev iz vseh treh hiš. Če bo vse prav, bomo ob 200 letnici blagoslovili temeljni kamen za prenovo bivših štal za potrebe župnije in skupnosti. To bo kar lepa priložnost, da ob tako visokem jubileju pričnemo nekaj novega. Seveda pa je treba do takrat tudi župnišče še do konca urediti. Predvsem je treba položiti ploščice v 1. etaži in pritličju, kjer manjkajo ter narediti nova vhodna vrata in popraviti kamniti portal. Zelo bi bili veseli, če bi nam kdo podaril ploščice. Tudi kaj več denarja v puščici bi bili veseli. Tudi drugače Vas lepo vabim, da se pozanimate, kako nam kaj gre priprava na tako lep jubilej župnišča in 760 let župnije.

Spored sv. maš in bogoslužja

15. 8. ob 10.00 Zagozdac žegnanje:

Čeprav je bilo težko verjeti, smo uspeli in do roka naredili ter zmontirali klopi, oltar, ambon in sedež za župnika. Vse smo tudi blagoslovili in opravili zahvalno sv. mašo. Hvala Bogu in Zagozdaški Mariji, da nam je končno uspelo. Ko si nekoliko oddahnemo in naberemo moči, bomo naredili še tisto, kaj se je pokazalo, da manjka.

Hvala vsem, ki ste kakorkoli sodelovali in pomagali. Še enkrat bi se rad najtopleje zahvalil družinskemu podjetju Šterk in Rauh iz Vimolja, ki so vse svoje delo in material ocenili na eno sv. mašo, ki jo bomo opravili na malo mašo 8. 9. ob 16.00 v Zagozdacu in prosili za zdravje njim in vsem našim bolnikom. Pri ofru se je zbralo 921 € in nekaj kun, koliko to odtehta tako velik zalogaj res ne vem izračunati. Župniku in fantom res 'ni treba plačevati', vendar tudi on in fantje morajo vsak dan od nečesa preživeti in na mesec to kar nekaj nanese. Rad bi povedal, da bi nam lahko še kdo kaj prinesel, česar si mi za enkrat ne moremo pridelati. To je predvsem meso in razne zadevice, ki sodijo v kuhinjo.

V sredo 20. 8. nas je obiskala ga Marinka Dražumerič iz zavoda za varstvo kulturne dediščine in si ogledala tudi Zagozdačko pridobitev. Rekla je: »Naredili ste zelo veliko in lepo delo«. Spotoma mi je svetovala, kako naj še dokončamo. Pohvala te institucije je velika stvar, kar pomeni, da smo res lahko ponosni na doseženo.

V septembru skrbijo za cvetje v farni cerkvi Predgrad in Jelenja vas