Oznanila št. 18, leto XLV

25. 8. – 21. navadna nedelja: Iz 66, 18 – 21 / Ps 117 / Heb 12, 5 – 13 / Lk 13, 22 – 30
1. 9. – 22. navadna nedelja: Sir 3, 17 – 29 / Ps 68 / Heb 12, 18 – 24 / Lk 14 1. 7 – 14
8. 9. – 23. navadna nedelja: Mdr 9, 13 – 18 / Ps 90 / Flm 10, 12 – 17 / Lk 14, 25 – 33

25. 8. - 21. navadna nedelja – skozi ozka vrata

Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

Gre za zelo resno in konkretno opozorilo z najvišje avtoritete. Jezus ne dopušča nekega taktiziranja niti kalkuliranja.

Ljudje smo vedno pragmatično preračunljivi. Vedno računamo na zadnje trenutke, a je globalnega pomena dejstvo, da ne vemo ne časa ne ure pa tudi načina, kdaj pridemo na vrsto, da nas Gospod odpokliče s tega sveta. Na konkretno vprašanje, če je malo tistih, ki se bodo zveličali oziroma rešili v nebesa, je odgovoril, naj si vsi prizadevamo priti skozi 'ozka vrata'…

Iz odlomka se lepo vidi, da na človekovo vprašanje odgovarja Bog. Po naši človeški logiki in pravičnosti bi treba postaviti neke jasne kriterije, 'da bi vedeli koliko se moramo potrudit'. Žal ne gre za enega od naših vsakdanjih odnosov in poštene trgovine… Tu gre za nebesa in srečno, ali usodno večnost. Pravil ne določamo mi niti nimamo možnosti pravil spreminjati. Oboje ima v rokah Bog. On je poslal svojega edinorojenega Sina in od njega zahteval najhujše trpljenje ter smrt. Zato po vstajenju odloča On naš Odrešenik in končni Sodnik.

Bog gleda na nas celostno z vidika večnosti. On ni določil, koliko moraš nečesa postoriti, da izpolniš 'olimpijsko normo'!? Prizadevanje za nebesa se nikoli ne konča. Ko enkrat stopiš na pot za Gospodom, ni več vračanja nazaj, ali opuščanja verske prakse, ker smo že vse dosegli. Jezus je tisti, ki je za nas dosegel in nam vrata odprl na stežaj. Žal si 'odprtino' sami ožimo s svojimi grehi in ne spoštovanjem zapovedi.

Nikar se ne jezimo na Boga, da nas noče pustiti v nekem lagodju, 'ko smo že vse dali skozi'. Prav to radi rečejo premnogi starši po birmi svojih otrok, da se sedaj lahko 'oddahnejo' ko so otroci dali prve zakramente uvajanja uspešno skozi. Ravno tedaj se prične pravo normalno življenje po veri. Ker nas hudič vedno ovira in želi pri tem motiti, je dobro redno aktivno živeti svojo vero. Potem se nam ne bo treba ob smrti bati, da bi bila nebeška vrata preveč priprta. Pa srečno dokler se za večno ne srečamo onstran ozkih vrat pri našem Odrešeniku…

1. 9. – 22. navadna nedelja

Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mi-zi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo po¬vi-šan.« Tistemu, ki ga je povabil, pa je govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

Zopet lahko nadaljujemo od prejšnje nedelje. Jezus nas sicer uči vsakdanje reči, da bi nam bilo že sedaj lepše in znosneje, hkrati pa je vse usmerjeno v nebeško stvarnost. Gornje besedilo je tako preprosto in vsakdanje. Opazoval je, kako se prerivajo bližje prvega mesta. Vendar je pri tem lahko kaj hitro doživimo neprijetnost, ko moramo odstopiti 'boljši položaj bolj zaslužnemu'.

Menim, da to opazko lahko razumemo.

Skoraj nemogoče pa je razumeti, kako se v cerkvi pri maši bojimo priti malo naprej in malo bližje. Vsi, ki vodimo bogoslužje si vedno želimo, da bi bili vedno čim bolj skupaj. Posebej, ko se nas zbere kaj več, je zelo težko priti v prednje klopi, ki so skoraj prazne, zadaj pa se stoji tudi zunaj, 'ker notri ni prostora'. Končno se vsake toliko časa pritožite, da se zadaj ne sliši dobro…Prav v naši farni cerkvi se resnično slabo sliši zlasti sedaj, ko je skoraj prazna. Vsaka kupola ima svoj položaj in odmev, ki se povrne od talnih ploščic, da se glas nekako zmaliči. Če bi prišli lepo spredaj, bi lahko ozvočenje izklopili in vsi bi dobro slišali. Rešitev je dvojna. Pridite vsi, da v polni cerkvi ne bo odboja od spodaj. Druga možnost je bolj enostavna. Pridite in zasedite prve klopi zlasti naglušni. Na koru pa nehajte klepetati in se bomo vsi lepše ter bolj počutili. Takrat se bomo tudi bolje slišali in razumeli. V politiki in službah je lahko veliko prerivanja in 'komolčarjenja'. Jezus nas opozarja, da to ni ravno prava praksa za kristjane. Priti bližje oltarja pa je hvalevredno.

Poročilo o prvem oratoriju v naši župniji II.

Naš mini oratorij je v glavnem lepo uspel. Led smo prebili in trdno upam, da bo prihodnje leto bolj obiska. Nikar sedaj ne pozabimo vsega in pustimo, da nas bo drugo leto zopet nekdo milo prosil, naj otrokom privoščimo nekaj lepo preživetih poletnih počitniških dni. Raje se obvestimo in še koga navdušimo. Nikar pa ne nasedajmo opravičilom, da ne utegnemo.

Kako bo z veroukom v birmanskem letu?

Ob zaključku verouka so me mamice lepo prosile, da bi bil zopet ob petkih popoldne. Zadevo sem sprejel pogojno. Če bo red in bodo otroci sposobni še kaj zbranosti se bom potrudil. V nasprotnem pa bo zopet ob času, ko otroci lažje sledijo. Pričeli bomo 13. 9. popoldan na god Janeza Zlatoustega. Verouk je sicer zelo pomemben člen verske vzgoje. Še bolj pomembno je versko življenje v družini in obisk nedeljske sv. maše ter primerno krščansko okolje.

Obisk bolnikov

Obisk bolnikov pred prvim petkom bo teden prej. Ker bom prvi teden septembra zadržan, bom bolnike in ostarele obiskal 29. in 30. 8. To pa ne pomeni, da ne bi prišli na malo mašo v Zagozdac.

Končno so tudi cerkvene strehe pokrpane

Streha na farni cerkvi in v Zagozdacu

Streha na farni cerkvi in v Zagozdacu me je že dolgo skrbela. Toča je pripomogla, da smo obe pa tudi na župnišču in domu Tav temeljito popravili. Krovec je ugotovil, da je škodo povzročilo tudi nestrokovno prekrivanje. Pač vedno bi radi prišli čim ceneje skozi, kar se na daljši rok običajno ne izplača. Bogu hvala! In Bog pomagaj, da nas ne bi še kdaj doletela taka ujma. Seveda, če bi župnik malo več in bolje molil, bi nam bilo prizaneseno. Še bolj bi nas Bog slišal, če bi ob župniku molilo čim več faranov. Lepo vabljeni vsaj ob nedeljah 20 minut pred mašo na skupni rožni venec pred najsvetejšim.

30. 8. ob 19. 00 seja Ž P S in Ž K

Kar nekaj zadev smo doživeli od zadnje seje pred dvema mesecema, da bo kaj za povedati in poslušati ter ukrepati…

Spored sv. maš in bogoslužja

31. 8. ob 7.00 škofijsko romanje bolnikov in invalidov na Zaplaz. Prijavite se čim prej.

8. 9. ob 16.00 Zagozdac maša za bolne in ostarele. Vem, da se na Zaplaz ali dalje ne upa podati vsak, ki je bolan in star. Do Zagozdaca pa zmore marsikdo, če bi ga kdo prepričal in pripeljal. Lepo prosim, da se potrudimo in ostarele ter obolele krajane pripeljemo na Marijin rojstni dan.

V septembru skrbijo za farno cerkev Zagozdac in obe Podgori.