To je bila največja baročna cerkev daleč do Kočevja in Novega mesta.
Ob zidavi se je ohranil zaplet, ker domačini niso pustili podreti kapele sv. Valentina. To pa zato, ker so se dogajali ob njej čudeži ozdravljenja. Šele zagotovilo, da bo v cerkvi ena kapela posvečena sv. Valentinu, je delo steklo. Gradnjo je gotovo podpiral grof iz Predgrada.
Imela je dva zvonika in tloris rimskega križa. Glavni oltar je bil delno narisan na steno. Marija Trošt (Marija Tolažnica kristjanov) je bila oblečena. Stranski oltarji so bili v dveh kapelah in na prehodih iz ladje v prezbiterij. V cerkev je vodilo sedmero vrat. Opremljena je bila z mogočnim kovanim lestencem z nekaj metri premera in mogočnimi orglami. Le te so bile tako dobre in organist velik umetnik. Do sedaj je bil edini Slovenec, ki je dirigiral znameniti novoletni koncert na Dunaju. Po bogoslužju je vse prisotne vedno zadržalo v cerkvi, dokler orgle niso utihnile. To vedo izpričati še živeči domačini. Posredno pa to potrjuje zgodba iz NOB, ko so ravno orgle rešile življenje izmučenemu prtizanu. V snegu je že skoraj omedlel, ko je v dolini zaslišal orgle. Prvotno je mislil, da gre za privid, nato pa je s skrajnimi močmi prilezel do mogočne cerkve v kateri je na orle igral partizanski oficir. (dogodek je bil zapisan v Slovencu).
Leta 1952, ali 53 je prišel ukaz, da se cerkev požge in poruši. Miniranje je trajalo 14 dni,vendar je še ostal levi zvonik, kapela in prezbiterij, kar je svojevrsten dokaz mogočnosti objekta, da je bil prevelik zalogaj celo za komunistično barbarstvo.
Mogočni ostanki kričijo po zaščiti, ker več dolgo ne bodo brez velike škode mogli kljubovati zobu časa.
Dejstvo pa je, da bi postavljanje samo zidarskih odrov stalo daleč več, kot župnija zmore eno leto. Morda se le kje pokaže kakšna možnost? Upajmo!
