Osebna izkaznica:
Rojen 23. 06. 1950 Preloka 47 (prej Jakovini 11), pošta 8344 Vinica pri Črnomlju, občina Črnomelj, Slovenija, Jugoslavija.
Osnovno šolo obiskoval 1. – 4. razred na Preloki, nato od 5. – 8. razreda na Vinici. Od 05. 09. 1966 do 06. 09. 1969 mizarski vajenec v Ljubljani pri mojstru Leonu Berliču. 1969 z zaključnim izpitom za pohištvenega mizarja končal lesnoindustrijsko poklicno šolo v Škofji Loki. Po odsluženi JLA 1971 do aprila 1972 delal v Ljubljani kot mizarski pomočnik.
Spomladi 1972 se vrnil v domačo Preloko in tam pričel graditi delavnico. 14. 3. 1973 sem dobil obrtno dovoljenje. Že jeseni sem zaposlil prvega delavca. Kljub oddaljenosti, slabim cestam, brez telefona in brez tradicije je delavnica kmalu postala znana, da sem kmalu zaposlil še dva delavca. 03. 10. 1979 sem po več letnem premišljevanju in odločanju delavnico prepustil delavcem in odšel v ljubljansko bogoslovje. Ker me oče Jože takrat še ni razumel in delal delavcem ne malo težav, so se delavci kmalu zaposlili v Črnomlju.
Z redno obrtjo sem končal 09. 07. 1980, mizarjenja pa do sedaj nikoli nisem dokončno opustil. Sedaj imam delavnico v gospodarskem poslopju župnije Stari trg ob Kolpi. Po potrebi v okviru svojih možnosti se lotim skoraj vsakega dela, ki je kaj povezano z lesom. Najraje pa naredim, običajno po svoji zamisli, oltarno mizo – daritveni oltar obrnjen proti ljudstvu z ostalo pripadajočo opremo – ambon, velikonočni svečnik, sedilje.
V duhovnika sem posvečen 29. 6. 1985 v ljubljanski stolnici (dr. Alojzij Šuštar). Nova maša je bila naslednji dan na Preloki, ob oltarju, ki sem ga kot prvega naredil 12 let prej za novo mašo pokojnega Juriju Ivanušič. Kot kaplan sem deloval tri leta v župniji Novo mesto – Šmihel, po eno leto pa v železnikih in Semiču. Od 14. 08. 1990 sem župnik v Starem trgu ob Kolpi in soupravljam župnijo Spodnji Log – Nemška Loka.
Zaradi demografske ogroženosti, me je vedno zanimala lokalna politika, zaradi boljših gospodarskih pogojev pa tudi državna in mednarodna. Tako sem si kot mizarski mojster nabral precej funkcij, le v partiji nisem bil nikoli. Sem ljubitelj klasične umetnosti. Dolga leta sem bil predsednik kulturno umetniškega društva in član takrat znane folklorne skupine Lepa Anka iz Preloke. Umetnik slikar Maksim Sedej mi je odprl široko področje sodobnega slikarstva, za kar se do tlej nisem dosti zanimal. Tudi moderne slike so zelo lepe in zgovorne, če pridejo od pravega umetnika. Gasilec sem že od leta 1965 in do sedaj že v sedmih prostovoljnih gasilskih društvih. Ko utegnem rad zaidem v hribe. Odkar sva leta 1992 z p. Jankom Štamparjem, bil mi je župnik v Semiču, splovili jahto Mavrico, grem tudi na morje. Od vseh voda imam najraje Kolpo in lastno ročno doma narejen lesen čoln. Nekateri me poznajo tudi po tem, da že nekaj let jem pretežno presno hrano, kar mi pa žal še vedno ne uspe povsem uresničiti.
Kot duhovnik se nikoli ne čutim za kaj posebej prikrajšan, ali kako drugače omejen. Svojo službo župnika jemljem povsem praktično in konkretno. Z župnijo sem se skoraj povsem poistovetil. Ker veliko obnavljamo in celo na novo postavljamo, je tudi veliko izdatkov. O tem običajno govorim v prvi osebi, da sem pač še toliko in toliko dolžan. Če pa seštejem je zadnja leta župnija velik dolžnik župniku. Tudi pridigam konkretno iz trenutnih razmer. Ko navajam dogodke običajno povem zelo natančno na kaj mislim. Ravno to gre marsikomu na živce. Meni pa je le potrditev, da ne govorim in delam v prazno. Od leta 2002 precej več molimo skupaj in posamič, kar kaže svoje sadove. Leto rožnega venca me je zelo navdušilo in dalo veliko duhovnih sadov. Po naravi sem realist in optimist, v primerni in poznani družbi tudi hudomušen.