Dolga leta je služilo za razne stanovalce, ki niso niè vzdrževali, ampak samo še kaj odnesli. Tako je streha povsem razpadla. Ob denacionalizaciji več ni bilo pomoči. Zidovi so razpokali in zlasti zahodna stena, ki je bila tudi naj višja je grozila, da se sama podere. To se je tudi pokazalo ob delnem rušenju. Mišljeno je bilo, da bi podrli samo nadstropje, vendar se je stena sama podrla takoj, ko je za njo v klet padlo nekaj kamenja iz gornjega zidu.

Med mogočni lipi ob vaškem vodnjaku smo postavili hrastov križ s kopijo podobe iz pokopališča na Vidmu. Tu je vsako 1. soboto v septembru ob 12.00 sv. maša na polkrožni stopnici podrte vaške kapelice. Ob koncu maše župnik poljanski vedno pove, da si še ne upa zagristi v to mogočno razvalino in jo rešiti poznejšim rodovom. Kdo mu bo dal korajže? Nekaj se že svita. Umetnik Sedej Maksim ml. mu je ob blagoslovu spominske kapelice v Starem trgu 22. 11. 2003 potožil, da je moral najvažnejšo sliko – Vesoljno sodbo – naslikati v 12 dneh, medtem, ko je Mihelendželo ustvarjal v Sikstinski kapeli 12 let. Če bi se kdaj obnovila Nemška Loka bi jo z veseljem naslikal še enkrat tudi sedem metrov veliko.

Cerkvi sta stali na najvišji točki hriba Graščice, ki je pogorela od strele nekje po i. svetovni vojni. Sedaj so samo še kar dobro ohranjeni zidovi z zvonikom vred. Gre za zelo zanimivo in edinstveno kombinacijo dveh cerkva, ki je ena bila katoliška in druga pravoslavna. Valvasor je napisal, da se duhovnika lahko med sv. mašo gledata, ker sta se hrbtni strani oltarjev nasanjala en na drugega. Žal drugih zapisov nisem odkril. Sedaj poteka neka pobuda s strani lovcev, da bi ne tako majhno cerkvico za silo pokrili in zidovje rešili pred propadom.