Oznanila št. 16, 24. julij 2011, leto XXXVII

24. 7. – 17 navadna nedelja: 1 Kr 3, 5. 7 – 12 / Ps 119 / Rim 8, 28 – 30 / Mt 13, 44 – 46
31. 7. – 18. navadna nedelja: Iz 55, 1 – 3 / Ps 145 / Rim 8, 35. 37 – 39 7 Mt 14, 13 – 21
7. 8. – 19. navadna nedelja: 1 Kr 19, 9a. 11 – 13 / Ps 85 / Rim 9, 1 – 5 / Mt 14, 22 – 33

24. 7. – 17. navadna nedelja

»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.
Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. (Mt 13, 44 - 46).

Še dve kratki priliki, ki nas udarita v sredino srca, ali bitja. S tem nas Jezus povsem razoroži. Tako odpadejo še zadnji pomisleki. Vsi se imamo za več ali manj resne iskalce smisla življenja in končnega odgovora na vprašanje vere. Kaj je po smrti in kako bo z nami? To so vprašanja, ki jih nikakor ne moremo povsem izključiti, ali odstraniti iz dnevnega reda.

Jezus pove prispodobi o zakladu in še doda o najlepšem biseru. S tem nas omeji, da se ne moremo več izmikati. Trdna vera v posmrtno srečo v nebesih je največji zaklad in še mnogo več kot je vreden največji biser. Zaradi tega moder človek 'proda' – zanemari vse drugo, samo da se dokoplje do tega, kar mu garantira največjo in predvsem večno srečo.

Sedaj pa se zamislimo nad seboj. Koliko smo mi ta trenutek pripravljeni žrtvovati za svojo večno srečo, konkretno za svojo vero? Smo sredi dopustov. Kaj če bi skupaj z otroci obiskali nedeljsko sv. mašo. Med letom se mnogi otroci izgovarjaj, da starši ne utegnejo. Smisel dopusta pa je ravno v tem, da opravimo to, kar sicer »ne utegnemo«.

Bodimo enkrat vendar razumni in se sprijaznimo z dejstvom, da nam Bog po Cerkvi in predvsem po domači župniji nudi najlažjo pot do učinkovite vere, ki ga bo gotovo popeljala do bolj mirnega življenja in srečnega zaključka pri Bogu ter občestvu svetih v nebesih…

31. 7. – 18. navadna nedelja

Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 14, 13 – 21).

Ko je Jezus povedal svoj govor ob morju, je šel v domači Nazaret, vendar ga tam niso sprejeli. So ga pač »preveč poznali«. Potem je zvedel, da so umorili Janeza Krstnika. Zato se je hotel z učenci v čolnu umakniti v samoto, vendar so ga množice dobesedno prehitele po kopnem. Tudi tokrat je govoril, še prej pa ozdravil vse bolne. Končno so se oglasili prazni želodci in apostoli so Gospoda opozorili na 'problem oskrbe'. On mirno nadaljuje, da ni treba nikomur odhajati, ampak naj jim postrežejo s tem, kar imajo. Ko so prinesli tistih pet hlebčkov in nekaj od ribic so bili prepričani, da se šali. On pa, naj mu prinesejo tisto malo, kar imajo za silo zanj in kaj malega zase. Sledi blagoslov in gostija do sitega skoraj deset tisoč glave množice.

Spomnimo se od prejšnje nedelje – »Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo«. Ja Jezus misli vedno zares in konkretno. Ker so ljudje vztrajali do noči, so poleg ozdravitev in drugih čudežev zaslužili tudi jed. Naša največja težava je stalna zaskrbljenost nad tem, kaj bomo jedli in kaj bomo pili pa oblekli. Skratka kako bomo preživeli. Te skrbi nas ovirajo, da 'ne utegnemo' biti z Jezusom do konca… Ravno zaradi teh skrbi žalostno životarimo.

Jezus je Bog in Bog vedno poskrbi!

Ne bojmo se! Jezus nas vsako nedeljo vabi, da bi mu prisluhnili in bi nas na koncu pogostil ne sicer tako kot tiste ob morju, ampak s svojim telesom, ki je hrana in hkrati vstopnica za nebesa. Pojdimo malo sami v sebe in si priznajmo, da so vsi tisti naši tehtni izgovori za odlašanje prav za prav sad naše prešibke vere in neodločnosti, da naredimo nekaj za sebe in svojo družino.

Pohitimo za njim, dokler se ga še da dohiteti in mnogo naših težav bo slej, ko prej konec.

17. 7. ob 10.00 Zahvalna sv. maša gospoda Lojzeta Rajka

Lepo se zahvaljujem vem, ki ste se udeležili zahvalne sv. maše našega župnika gospoda Lojzeta Rajka.

Mislim, da je s svojim obiskom in nastopom odgovoril na marsikatero vprašanje in zlasti pomisleke, ki se občasno pojavljajo med Vami.

Župniki nismo angeli, ampak ljudje izmed ljudi. Vsak je pač nekaj posebnega. Lojze ne more postati Janez in Jože ne more postati Lojze. Zato je naj bolje, da se vsak drži svojega in izkoristi svoje sposobnosti ter jih podari župniji. L. R. je to naredil za časa svojega bivanja tu med Vami in dela sedaj med zdomci. Tako se tudi jaz trudim po svojih skromnih močeh, da še kaj dodam njegove-mu velikemu prispevku za Poljansko dolino.

»Dragi gospod Lojze! Bog Te živi!«

OSEMSTO LET NAŠE ŽUPNIJE od MCCXXI do MMXXI = MCCC let

Leta zelo hitro minevajo, zato se nič ne čudite, da se je treba pripravljati že sedaj. Skupaj zbirajmo, da bomo imeli kaj pokazati ob velikem jubileju.

2. 7. so v Poljansko dolino prišli lastniki starodobnih vozil, kar je bilo zelo zanimivo pogledati in se ob tem spomniti, kako je bilo pred 30 do 80 let nazaj. Kaj šele spomin na 800 let nazaj, ko je prav v to dolino prišel prvi stalni kaplan. Lastniki veteranov so zelo ponosni na svoja stara vozila, da jim posvečajo ure in ure pozornosti. Koliko bolj smemo biti ponosni verniki naše tako starodavne župnije

Spored sv. maš in bogoslužja

24. 7. – Krištofova nedelja. Iskrena hvala in Bog bogato poplačaj vsem, ki ste darovali v sklad MIVA. Še enkrat navajam, da je Misijonar Matija nared izjemno hvaležen za avto, ki smo ga lani Belokranjci kupili in ga pri nas blagoslovili. Toda v misijonih je potreb za stotine avtomobilov. Mi prispevajmo po stotin za srečno prevoženi km vsako leto pa tudi nekaj bo.

26. 7. in 31. 7. Sv. Ana: God sv. Ane bomo praznovali v torek in potem žegnanje v nedeljo. Lepo vabljeni k obema sv. mašama. Meni je skoraj lepše zvečer pri samih svečah. Vendar je tudi prav, da Marijina starša proslavimo tudi na nedeljo. Sedaj, ko se pri nas dogaja novi družinski zakon, je še toliko bolj potrebno moliti in prositi Sveto družino pa tudi k Marijinim staršem, da bi naše družine resnično postale in ostale take, kot dolga tisočletja – oče + mama + otroci in nikakor samo dva očija, ali dve navidezni mami…
Tudi mi smo poklicani, da po svojih močeh pripomoremo k normalni zakonodaj. Predvsem pa se obnašajmo kot kristjani in sami poskrbimo za urejenost družin – zakrament sv. zakona tudi sv. krst otrok itd.
Sveti Joahim in sv. Ana prosita za naše družine!

1. 8. ob 20.00 sv. maša v Jakovinih: vsakoletna sv. maša na obletnico blagoslova kapele. Ko se odpravljamo k sv. maši, se nam morda čudno zdi, kaj je to potrebno, ko pa smo tam, je vse tako enostavno in samo po sebi jasno. Lepo vabljeni in dobrodošli.

V juliju skrbijo za cvetje v farni cerkvi Sodevci v avgustu pa Radenci.