Oznanila št. 8, leto L

31. 3. – VELIKA NOČ: Apd 10, 37 – 43 / Ps 118 / Kol 3, 1 – 4 / Jn 20, 1 –19
7. 4. – nedelja Božjega usmiljenja: Apd 4, 32 – 35 / Ps 118 / 1 Jn 5, 1 – 6 / Jn 20, 19 – 31
14, 4. – 3. velikonočne nedelja: Apd 3, 13 – 15 / Ps 4 / 1 Jn 2, 1 – 5 a / Jn 24, 35 – 48

31. 3. – VELIKA NOČ – JEZUSOVO VSTAJENJE

Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.

Ob Jezusovi aretaciji v vrtu Getcemani je nastopila nenavadna zmešnjava, ki se je stopnjevala in trajala vse do naslednje nedelje zvečer. Veliki učitelj, dobrodelnik in izjemen govorec je bil ujet, na hitro obsojen, kruto mučen, križan preboden in v naglici pokopan. Drugi dan so grob zapečatili in postavili stražo. Tretji dan ga v grobu ni bilo več. Pojavili so se angeli in ženam zatrdili, da je vstal. Maria Magdalena se je vrnila h grobu in ga srečala, kar je bilo težko verjeti. Popoldne odideta dva na deželo, ki se jima pridruži nekam znani neznanec in razlaga, da gre vse po napovedi in načrtu. Zvečer pride sam, a manjka Tomaž, ki si bo vzel teden za premislek …

Velika noč?!

Veliko razlogov za premislek in konkretne korake. Veliko krat smo jo že doživeli in preživeli. Kljub temu še vedno najraje mencamo na mestu in čakamo, da bi se nam posvetilo, ko nas nekdo na izjemen način nagovori in navduši, da bi le naredili prvi korak v pravo smer. Žal preslišimo večerni pozdrav: »Mir vam bodi! Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

To je bistvo vsega dogajanja. Jezus je prišel na svet zaradi nas in našega vstajenja. Prišel je med nas, nam pokazal svoj stil, nas opozoril na naše pomanjkljivosti in prioritete. Na zadnje še poplačal naše zadolžitve do Očeta in nam odprl vrata v srečno večnost. Končno nam je dal ključ od nebeških vrat. To so zakramenti, vsak za svoj namen in priložnost. Za veliko noč postno spoved in obhajilo. Nikomur nič ne očita, ampak vsem ponuja to vstopnico za nebesa.

7. 4. – nedelja Božjega usmiljenja – bela ned.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Prvi del sem že komentiral prejšnjo nedeljo. Danes na nedeljo Božjega usmiljenja, Jezus pokaže vso svojo potrpežljivost, do Tomaža in vseh nas. Izpolni mu pogoj za njegovo vero. Ponudi mu prebodeno roko in stran in mu malo očitajoče dostavi: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Seveda je to opozorilo vsem nam, naj vendar ne postavljamo vedno novih pogojev za našo vero vanj in večno življenje.

Dragi moji skozi zgodovino cerkve se je zgodilo nešteto dogodkov, ki potrjujejo Jezusovo vstajenje in prisotnost v Cerkvi. Premnogi mučenci so svojo vero potrdili z doslednim življenjem in zapečatili s svojo krvjo tako na pričetku Cerkve, kot skozi zgodovino vse do danes. V naši cerkvi imamo kar 12 podob umorjenih Slovencev, v Rogu je bilo izkopanih 4200 okostij samo iz enega brezna. Koliko jih je po drugih breznih in moriščih ve samo Bog. Seveda niso bili vsi 'sveti' Je pa ogromna večina nastradala, ker ni bila pripravljena sodelovati v gonji proti veri.

Pustimo razna prerekanja med našimi in njihovimi, ampak si priznajmo, da gre za nas, za vsakega posameznika, ki je ustvarjen za srečo na tem in predvsem za večno srečo na onem svetu. Seveda pride do raznih zapletov, ko misliš, da več ni rešitve. Toda gledano globalno je življenje in večnost predragoceno, da bi ga dali na kocko zaradi neka zamere oziroma kaprice.

Ravno nedelja Božjega usmiljenja nam prihaja na proti, da bi se zamislili nad seboj in dotaknili Njegovih ran, kakor takrat Tomaž osmi dan po vstajenju. V radijskem misijonu nam je kapucin brat Kožuh ves teden pridigal in Assisija iz Frančiškovih krajev in ob njegovem življenju. Sv. Frančišek je prehodil trdo pot od razvajenega edinca in pripravnika na viteštvo do spokornika in največjega reformatorja Cerkve. Na koncu je lahko zatrdil podobno kot apostol Tomaž: »Moj Bog in moje vse!«

Življenje je vedno zahtevno in od zdravih dela sposobnih ljudi zahteva veliko naporov, vendar nas to nikakor ne sme 'preobremeniti', da ne bi 'utegnili poskrbeti za svojo dušo že tu na tem minljivem svetu in predvsem za srečno večnost.

Voščilo

Dragi moji Polanci in vsi ljudje dobre volje! Ob veliki noci Vam z vstalim Zveličarjem želim: »Mir vam bodi!« Naj Vam vstali Gospod podari in podeli tisto pristno in sveto, ki si ga zeli naša duša in naša druzba!

Joze Pavlakovic župnik polanski

Spored bogoslužja in mašni nameni

1.4. – 17.00 pot v Emavs – sveti Anton
Vsako leto se radi podamo v naš Emavs k sv. Antonom. Pot je ravno dosti doga in cerkev malo odmaknjena, da se tam lahko malo odmaknemo od vsakdana in skupaj nadaljujemo praznovanje našega odrešenja. Cerkev je še sveža in opremljena z izjemnimi umetninami. Ob veliki noči nas pritegne vstali Zveličar, ki se dviga kakor mediator med našimi in njihovimi. Ta monumentalna stvaritev nam kliče naj vendar stopimo bližje k Njemu, ki edini prinaša mir. Spodaj je Slovenski križev pot, ki kaže, kam vodi pot egoizma in samo lastnega prav. Ko smo mislili, da je žalostna usoda našega naroda in naše Evrope daleč za nami, se je spet pojavil med nami prepad, ki se z vsakem ukrepom poglablja.
Na evropski ravni ni nič bolje. Vsak dan gre preko Kolpe in drugod tudi mimo nas množica mladih moških, ki ima verjetno drugačne namene, kot naša blaginja in svobodno uživanje.
Vstali Zveličar nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in našli boste mir svojim dušam. Papež nas nenehno opozarja na migrante, ki jim moramo pomagati, čeprav so ti, ki hodijo mimo nas milo rečeno čudni. Ravno to nas bi mo­ra­lo strezniti in osvoboditi tega pregovornega nezaupanja. Ne nasedajmo politiki podpihovanja delitev, ampak pozivom sodelovanja. Če bo Evropa složna in medsebojno solidarna, se bo zmogla upreti nevarnosti, da bi nas ti migranti nekoč izrinili in prevzeli vajeti v svoje nekrščanske roke. Še je nekaj časa, ki se pa žalo zelo hitro izteka. Torej gremo v Emavs in prisluhnimo Gospodu, ki ima usodo v rokah.

V aprilu skrbijo za urejenost cerkve, kapel in župnišča Radenci.