Oznanila št. 14, 26. junij 2011, leto XXXVII

26. 6 – 13. navadna nedelja: 2Kr 4, 8 – 11 / Ps 89 / Rim 6, 3 – 18 / Mt 10, 37 – 42
3. 7. – 14. navadna nedelja: Zah 9, 9 – 10 / Ps 145 / Rim 8, 9. 11 – 13 7 Mt 11, 25 – 30
10. 7. – 15. navadna nedelja: Iz 55, 10 – 11 / Pa 65 / Rim 8, 18 – 23 / Mt 13, 1 – 23

26. 6. – 13. navadna nedelja

Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«
»Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta imenovan pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.« (Mt 10,37 – 42).

Ta kratek pa zelo konkreten in radikalen odlomek nas ravno na dan telovske procesije zelo jasno nagovori. Postati kristjan, ali stopiti za Gospodom, je zelo resno in odgovorno dejanje. Jezusov program – naloga je najodgovorneje in tudi najtežje dejanje v zgodovini vesolja takoj za stvarjenjem. Gre pač za novo stvarjenje. To se je pričelo z Jezusovim učlovečenjem in v glavnem izvršilo med javnem delovanjem z dramatičnem finalom trpljenja, smrti in vstajenja. Za vsakega izmed nas pa se ta odrešenjska drama nadaljuje. Zato na začetku delovanja opozori vse nas, da gre življenjsko zares. Bog sicer kliče prav vse, kdor se odzove in stopi za njim, se mora podvreči Jezusovim pogojem. Ti pa so kar številni:

Na prvo mesto je treba vedno postaviti Boga – življenje po veri in sprejeti križ.

Tu sodi tudi spoštovanje do Boga, Cerkve in njenih služabnikov ( Papeža, škofov, duhovnikov katehetov prostovoljcev…)

Spoštovati je treba tudi naše cerkve, znamenja in prostor okoli njih. Še bolj pa bogoslužje in sodelavce pri njih z precedujočim na čelu. Cerkvene službe niso same sebi namen ampak jih cerkev podeljuje osebam, ki jih vršijo v Jezusovem imenu. Vsi so pravilno imenovani in poslani po krajevnem škofu, ki je v polni edinosti s papežem…. Gre za temelje naše vere v Boga in upanja na nebesa. Tega ne gre zanemarjati, kaj šele da bi se iz tega norčevali, ali kako drugače sramotiti …

19. 6. – SVETA TROJICA

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da nam je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v edinorojenega Božjega Sina«. (Jn 3, 16 – 18).

Po velikonočnih praznikih in binkoštnem prazniku, je na vrsti še skupni praznik vseh treh Božjih oseb – dan PRESVETE TROJICE. Gre za povzetek vseh krščanskih praznovanj, ko se zazremo v veliko skrivnost Božjega bivanja. En Bog v treh osebah. Ne bi sedaj razpravljali o teologiji te velike in komaj kaj dojemljive skrivnosti. To si prihranimo za nebesa, ko bomo Boga gledali kakršen v resnici je.

Za danes si samo malo vzemimo k srcu, kaj Jezus razlaga Nikodemu na nočnem obisku. Ta pobožni judovski starešina in član velikega zbora je dojel, da Jezus presega vse dosedanje voditelje in samozvane rešitelje. Zato ga je prišel vprašati, kdo je, sicer na samem in prikrito po noči. Jezus odgovarja z razodetjem Božje ljubezni in načrtom odrešenja. Jezus ne prihaja, da bi nas in svet sodil, ampak odrešil. Zaradi odrešenja se nam Bog razodeva kot troedin. Zaradi nas in naših nebes se Božja Beseda po Svetem Duhu učloveči.

Bistveno za nas je razodetje. To, kar nam je Jezus sam povedal in kar so sveti pisatelji zapisali po navdihnjenju Svetega Duha. Vse pa govori o Očetovi neizmerni in neizčrpni ljubezni, da bi se vsak zemljan odrešil in zasedel svoje mesto v nebesih….

23. 6. SVETO REŠNJE TELO IN KRI – slovesni zapovedan praznik

»Jaz se m živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jez, je moje meso za življenje sveta«. Judje so se tedaj prepirali med seboj in govorili: »Kako nam more dati ta svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudi poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri je resnična pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri ostaja v meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakšnega so jedli vaši očetje in so pomrli. Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.« (Jn 6, 51 – 58).

To je Jezus povedal v Kafarnaumu , ko so ga iskali drugi dan po pomnožitvi kruha. Kot vemo se je takrat mnogo Judov nad tem pohujševalo in spotikalo in tudi danes se marsikdo pohujšuje in spotika. Drugi spet vse omalovažujejo in se jim zdi nepotrebno, spet drugi uživajo ta kruh brez prave vere in žal v grehu… Pa vendar gre za Jezusove besede in za najsvetejši zakrament in svetinjo naše vere. Za našo vstopnico v nebesa.

Ljudje smo resnično čudni. Tako hitro nasedemo neki navadi, ali zamisli , javnemu mnenju in razpoloženju, da spregledamo pomembnost Jezusovih besed in dvakratne zatrditve »Resnično, resnično povem vam…!« ne bodimo naivni in se ne delajmo, kakor da se to nas ne tiče, ali da nas ne zanima. Tolikokrat sem se že prepričal tudi tukaj v Poljanah, kako hitro se znamo organizirati in priti skupaj, če se kaj deli zastonj. To samo potrjuje, da smo vendar vedno na preži, da ne bi česar zamudili. Najvažnejšo zadevo naše vere pa tako na lahko puščamo ob strani!?

Ko pa gre za bistvo naše vere – za naše večno življenje, ki se prične že s sv. krstom in nadaljuje, dokler smo v posvečujoči milosti. Smrtni greh nas zopet prizemlji. Vendar je zato Jezus dal naročilo apostolom naj odpuščajo grehe. Ravno sveto obhajilo – resnično Kristusovo telo – meso in kri nam povrne večno življenje.

Dragi moji, gre za biti, ali ne biti. Nikar se ne delajmo pred 'župnikom v resnici pa pred seboj in Bogom, da ne razumete'. Tu ni kaj razumeti. To je treba verjeti in slediti Kristusovemu povabilu.

Zato resnično praznujmo ta praznik naše vere v vsej predanosti, spoštljivosti in ponižni prošnji, naj nam vselej da tega kruha.

Kako gre delo na domu Tav in večnamenskih pastoralnih prostorih?

Lahko rečem počasi pa vendar vztrajno. Narejena so okna in teh je skoraj 40, ki čakajo zasteklitve. Vgradili smo še tri strešna okna, in montirali strope ter lesene stene, ki jih sedaj izoliramo. Župnik mora še narediti nekaj deset vrat pa bo vse zaprto. Malo nas vleče toplovodar pa tudi električarji se ne pojavijo za dolgo. Upamo pa, da bo dvorana do jeseni uporabna. Potem bomo lahko po zimi tudi pri nedeljski sv. maši na toplem. Resno računamo, da bomo okrog sv. Luka imeli kaj pokazati na jesenskem dnevu odprtih vrat. Seveda vsa stvar kar nekaj stane, kar pomeni, da moramo paziti na vsak € in tudi še kje kakšnega na beračit. (občina ima luknjo v proračunu od lani, država je na robu polomije, mi pa moramo delati naprej…!?). Tako se tudi Vam toplo priporočamo, da le kaj primaknete.

13. 6. ob 19.00 Praznovanje sv. Antona

Letos je sv. Anton ravno na binkošti pa nismo mogli imeti sv. maše še na podružnici, Binkoštni ponedeljek pa je itak praznik, zato Vas lepo vabim, da se letos zberemo pri Antonu prav na njegov god. Sveti Anton Padovanski je velik svetnik in priprošnjik v najrazličnejših zadevah. Gotovo bo razumel tudi naš težak položaj in nas priporočil Božjemu usmiljenju, da bi našli najboljše rešitve za nas in našo ljubo domovino ter zemljico.

Spored sv. maš in bogoslužja

2. 7. ob 10.00 obisk starodobnih vozil Polanske doline: Kot ste že obveščeni posamič, nas obišče precejšnje število starejših in zelo starih motornih vozil ter njih ljubiteljev. Prireditev se bo pričela na našem osrednjem trgu okrog 10 h in potem počasi pomikala po vsej dolini.
Za nas voznike je vsaka takšna prireditev zanimiva že iz muzejskih razlogov. Lahko pa se tudi zamislimo, kako skromno opremljena so bila ta vozila, da bi bili bolj hvaležni za sedanje stanje, ko se večina vozimo dokaj udobno in predvsem veliko bolj varno.
Prireditelji prosijo, da bi ob glavni cesti naredili čim več prostora, torej umaknili svoja vozila na dvorišča, da se bo več udeležencev lahko udeležilo kratkih programov, ki bodo potem na več mestih ob progi.

Kaj je z našim zvonjenjem? Poškodovala ga je strela. Žal se ni takoj opazilo, da gre za hujšo okvaro. Tako da sedaj nekaj malega pozvoni, kaj več pa do zamenjave delov ne zmore. Kaj moremo drugega, kot potrpeti in moliti, da bi se čim prej zadeva dokončno uredila.

Ali lahko gre tudi vera na počitnice? Prav gotovo ne, ampak ravno obratno v počitnicah in med dopustom, bi se morali vsi še bolj potruditi za poživitev svoje vere. Če smo kje na potovanju ali letovanju le poiščimo cerkev in se pozanimajmo za sv. mašo oziroma bogoslužje. Tudi osebna molitev in poglobljeno branje Svetega pisma je primerno versko zadržanje.

V juliju skrbijo za cvetje v farni cerkvi Sodevci.